NGDKV - Barok
 3                                              19   BAROK                                             4
magično gledališče

graščina Duplje, 31. 3. 2001

 

Baročno načičkana in primerno razuzdana zabava. V čast svojega praznika je priredil dupljanski graščak gostijo, na katero so mu gostje prinesli številna darila.Ta je trajala vso noč, ob glasbi godcev in nastopih glumačev. Na gradu pa se je pojavila tudi skrivnostna kurtizana, ki je s svojimi čari za trenutek speljala graščaka v zasebne sobane.Da se večer ne bi končal s pregreho, je za pridigo poskrbel pater iz Svetega Križa. Večer je sklenila serija inscenacij po Caravaggiu, Rembrandtu in Velazquezu.

   

SCENARIJ

Baročni večer, v obliki magičnega gledališča 31. marca 2001, je predstavljal vsebinsko in oblikovno nadaljevanje serije zgodovinsko, likovno-kostumskih projektov, ki so se v preteklih letih odvijali v dupljanski graščini. Prvi med njimi je bil projekt na temo renesansa “Tempvs Vespertinvm Renascere Dvplach” (1990), čez dve leti, kot odmev na veliko razstavo na ptujskem gradu “Srečanje z jutrovim v dupljanski graščini” (1992), naslednje leto improvizacija na znano sliko “Sedem in pol naglavnih grehov po Hieronimusu Boschu” (1993), nato nadrealistični projekt “Slastni mrlič bo pil novo vino ali Max Ernst na Muljavi” (1994), ter najbolj študijsko naravnan projekt “Belo v belem ali sedem del usmiljenja” (1995).  Pri vseh projektih je bila izdelana bogata foto dokumentacija, pri nekaterih pa je bil posnet tudi dokumentarni avtorski video.

Tokratni večer, ki nas je popeljal v čas baroka, sta sestavljali dve vsebinsko povezani a organizacijsko povsem ločeni celoti. V prvem delu, ki smo ga poimenovali magično gledališče, se je zvrstila serija posameznih prizorov, po v naprej pripravljenem scenariju, ki je dopuščal maksimalno mero improvizacije. Dogodek je bil zamišljen kot igra, potovanje v 17. stoletje, kjer smo bili vsi udeleženi kot igralci in gledalci hkrati. Okvirni scenarij, ki je dopuščal dokaj svobode v dogajanju je po drugi strani strogo uokvirjal celotno dogajanje, ki je bilo vnaprej določeno s sedmimi glavnimi prizori. Dogajanje je bilo organizirano tako, da je kot celota delovalo dokaj enotno, kljub različnim pristopom posameznih udeležencev. Celotna zamisel je slonela na igri presenečenj, ki so šele z individualnimi vložki posameznih akterjev tvorila homogeno celoto v dogajanju posameznih prizorov. Igro smo kreirali in istočasno sprejemali skozi vid, sluh, okus in otip časa, ki je predstavljal vzpon baroka, po renesansi najplodovitejšega in nasploh najbohotnejšega obdobja v umetnostni zgodovini.

Dogajanje je bilo postavljeno v zgodovinski okvir prve polovice 17. stoletja, natančneje okoli leta 1640, ko je deželi Kranjski vladal cesar Ferdinand III. z ženo Eleonoro. To je bil čas že skoraj trideset let trajajoče verske vojne, ki se je kasneje sprevrgla v vseevropsko vojno. Naši kraji do sedaj niso neposredno trpeli zaradi grozot, morali pa so prispevati ogromen davek v denarju in ljudeh. Tudi kmetje so se upirali, leta 1635 je deželo pretresel veliki kmečki upor, pa tudi Turek je še vedno ogrožal varnost dežele. Kljub nadlogam in vedno večji revščini in recesiji, pa so se v mali podeželski graščini vseeno veselili in zabavali. Dupljanski graščak je priredil v čast svojega praznika gostijo, na katero je povabil plemiče, cerkvene dostojanstvenike in premožne meščane od blizu in daleč. Prinesli so mu številna darila, sam pa jih je pogostil z obilno pojedino. Gostija je trajala vso noč, saj je na zabavo povabil tudi številne godce in glumače. Na gradu pa je inkognito čakala še ena skrivnostna oseba, ki se je nepričakovano sredi gostije, vsa v rdečem pojavila med zbranimi. To je bila kurtizana, ki je s svojimi čari za trenutek speljala graščaka v svoje sobane. Da se večer ne bi končal s tako pregreho, je s svojo pridigo poskrbel pater iz Svetega Križa na Vipavskem, ki se je prav tako udeležil grajskega veselja. Z nenavadnim razkritjem skrivnostne osebe, ki je medtem že izginila v noč, se je končalo veliko slavje na gradu in s tem tudi prvi del večera.

V drugem delu, ki je bil povsem študijsko naravnan, pa je sledilo postavljanje inscenacij po znanih slikah baročnih slikarjev: Caravaggio, Velazques in Rembrandt.

 

prvi prizor:

labirint magičnega gledališča

 

Predstava se je začela za vse povabljene na slavnostno gostijo, ki jo je v čast svojega praznika priredil Mathias Mausser de Maitti von Dupplach  s soprogo Margareto Wolf, z nepričakovanim vstopom skozi labirint grozljive teme in bleščeče luči, gluhe tišine in veličastnih zvokov, negotovega pričakovanja in strašljivih krikov, ki so vstopajoče popeljali v čas zgodnjega baroka - prizorišče magičnega gledališča.

 

Nocojšnjo noč do štirih magično gledališče

-  samo za trčene -

vstopnina se plača z razumom.

                         Ni za vsakogar. Hermina je v peklu.      (H. Hesse)

 

   
 

drugi prizor:

sprejem gostov

 

Pričel se je slavnostni sprejem povabljenih plemičev, odposlancev, cerkvenih dostojanstvenikov in premožnih meščanov, ki so prihajali na grad od blizu in daleč. Častiti gospod Thomas pl. Lukovski je prevzel posle komornika, ki je sprejemal in najavljal prispele goste. Dva paža sta jih nato vodila pred graščaka, da so se lahko njemu in njegovi ženi globoko priklonili. Tako so se gostje zbirali v sprejemni dvorani v pričakovanju velikega slavja.

  

 

tretji prizor:

predaja daril

 

Ko so bili zbrani vsi povabljeni, se je pričela slavnostna predaja daril. Vsak posebej ali v parih so pristopali pred graščaka in njegovo ženo ter jima izročali dragocena darila. Od srebrne šatuljice, ki jo je darovala Uršula Breyner, baronica Attems od Križa, blaga na vatle, ki ga je prinesla plemenita gospa, vicecontessa Maria Alba di Villardi iz Venecije, pladnja za hrambo sira in vinskih čaš, napravljenih v posodarski botegi v Kanalu na Goriškem, lasti Ferdinanda Giorgiusa in Anette Arconis, do sladice, ki so jo zamesile kuharice blagorodne gospe Miljane pl. Lukovske roj. Schonleben iz Gottsegena, napoja večne mladosti pripravljenega v Vertovinu na Vipavskem na posesti Ferdinanda Giorgisa in Anette Arconis, meščanov iz Kanala v Goriški grofiji in nazadnje slavnostno okrašenega pečenenega prašiča, ki sta ga dala prinesti na grad gospa Anna Cajnko in gospod pl. Otto Cajnko, posestnik in trgovec iz Cankove.

 
   

 

četrti prizor:

slavnostna gostija

 

Po predaji daril je graščak popeljal zbrano družbo v gornje prostore, kjer je bila grajska jedilnica. Zbrana družba se je posedla okoli slavnostno okrašene mize in graščakova paža sta prinašala prav za to priložnost same izbrane jedi: “kašo s češpljami, ajdovo kašo z gobami, riž na žefranu kuhan, jajca na listih rdeče tržaške solate, lečo s porom in kisom zabeljeno, dimljene skuše iz severnega morja in rulade iz špinačnega biskvita z mladim sirom nadevane, ter za posladek medene kolače”. Poleg vse naštete hrane, ki so jo bile pripravile najspretnejše kuharice, pa je graščak dal razrezati in postreči tudi pečenega prašička, ki ga je prejel kot darilo. Seveda ni manjkalo tudi pijače, gostom je bilo ves čas na razpolago žlahtno vino, pripeljano iz daljne Istre.

 
   

 

peti prizor:

skrivnostna kurtizana

 

Ko je bila pojedina na svojem višku, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ob bučnih zvokih so se nenadoma odprla vrata sosednjega prostora, goste je obsvetila rdeča svetloba in pred zbrano družbo se je pojavila prava beneška kurtizana. S svojimi čari je nato omrežila graščaka in ga odpeljala v svoje sobane. Zbrana družba se je še dolgo po tem, ko se je graščak vrnil in so se njena vrata ponovno zaprla, spraševala kdo neki je bila ta skrivnostna oseba.

 

 

šesti prizor:

godci in glumači

 

Ob spremljavi čembala, ki ga je igrala Anetta Arconis je zapel Ferdinand Giorgis Arconis skladbe znanih baročnih skladateljev: G.M. Monn - ALLEGRETTO, L. Couperin - SARABANDE, G. Fr. Händel - OTOŽNA, J. S. Bach - DUDAŠ.

 Ko so se graščak, njegova žena in gostje dodobra okrepčali z izbrano hrano in se napojili z odličnim vinom, so se preselili v dvorano prvega nadstropja, kjer so že čakali godci in glumači, da razvedre zbrano družbo. Ušesa so jim napolnili prijetni glasovi piščali, v nadaljevanju je zapel sam Ferdinand Giorgis Arconis, ob spremljavi njegove žene na čembalu, na koncu pa je zbrani družbi vicecontessa Maria Alba di Villardi prebrala nekaj Shakespearovih sonetov, ki jih je prinesla s seboj iz Venecije, kjer je kultura na splošno bolj v čislih kot v naših krajih.

 W. Shakespeare - Pesmi na razne napeve

 Tisti dan, ko spet nazaj je prišel veseli maj, v senci sem sedel hladečih mirt, prijetno zelenečih; vse je pelo, vse vrvelo, vse je raslo, vse cvetelo, dalo žalosti slovo, slavček tožil je samo, ptič ubog, zgubljen mogoče, stiskal k trnom prsi vroče, jokal, ječal od gorja, da mi šlo je do srca. “Ni te, ni te!” v hosto toži. “Strt sem, strt sem!” vmes zakroži, da mi krvavi srce, komaj zadržim solze.

Ob njegovi bolečini v meni se zbude spomini. V prazno kličeš v svoji sili, ker se te nihče ne usmili; gluhi gozd zavit je v hlad, nima te za mar zverjad, oče tvoj Pandion mrtev, znanci padli vsi kot žrtev. Drugi ptički pa pojo, kot da tebi ni hudo. Kakor tebe ptiček mili, mene se nihče ne usmili. Sreča muhasta se smeje, mene, tebe več ne šteje.

Vsak se liže, ko te rabi, a v nesreči te pozabi. Mož beseda - piš prek cest! Kje je sploh prijatelj zvest?

Ni zastonj ti mila prošnja, dokler je še polna mošnja, ko pa ves razdaš denar tvojih stisk nikomur mar. Ko imetje kdo razdaja, trop hvalivcev ga obdaja, se v dobrikanju razgalja: “Škoda, da ni ta za kralja!”

A če trden ni v nraveh hitro speljejo ga v greh in če je na ženske udarjen kot bi trenil, je že sparjen.

Ko pa sreča se mu zlaže, brž mu hrbet vsak pokaže; prej krog njega trop goreč, zdaj ga noče nihče več. Kdor je pa prijatelj pravi, pride na pomoč v težavi; če si tožen, se solzi, če si buden, sam ne spi. Kadar stiska te zajame, vselej ti vsaj del odvzame! To je zanesljivi znak, kdo ti zvest je, kdo lisjak!

 

 
  

 

sedmi prizor:

pridiga patra iz Svetega Križa na Vipavskem

 

Ob koncu so se graščak in gostje podali še v grajsko kapelo, kjer so poslušali pridigo patra iz Svetega Križa na Vipavskem. Ta je s svojo preudarno besedo poskrbel za očiščenje, da se večer ne bi končal zgolj z zabavo, pa tudi grenak priokus po grozni pregrehi s kurtizano in graščakom, ki je bil še vedno prisoten med zbranimi, je bilo potrebno pomiriti.

“O, srečne moje oči, katere vidijo toliku brumnih inu lejpih ludi, ki so se poflisali semkaj priti na ta dan, ko ima naš perjatu, presvetli inu prečastiti g. grof Mathias von Duplach svoj praznik.

Dopadljivu inu pravičnu je, de ste ga obiskali, koker so tudi grešniki te jogre obiskovali inu glih taku je prov, de ste ga z darovi počastili.

Tu je rejs en žlahten gospud, od stariga inu žlahtniga roda, inu tudi njegova gospa je eksempel lejpe čednosti, obadva velikukrat šenkinge ofrata, in taku, koker so njihovi prednikki v preteklosti najodličnejše čine izvršili, taku jim želim, de jih nej tudi oni in njihovi potomci prežlahtnega rodu v prihodnosti izvršijo.

Posebej pravičnu pa je, da ste se ob tej perložnosti tudi u cirkev poflisali, de ne bi g. grofa samu z darovi, ki le truplu razveseljujejo, ampak tudi z molitvijo obdarovali inu zajn in za njegove pri g. Bogu gnado prosili.

Jest vejm, de vi nejste boganerodni, de bi samu jejli inu pili, klafarske besede govorili, ofertnu se oblačili, te gmajn lotrce obiskovali inu le za svoje truplu skrbeli. Nejste koker une peršone, katere sem srečal.”

 
 

 

zaključni prizor:

nenavadno razkritje skrivnostne osebe in zaključek slavja

 

Da bi se razčistil ta razvrat med kurtizano in graščakom, ki je še vedno visel v zraku in se razkrila neznana oseba, ki naj bi bila še vedno zaprta v posebnih sobanah, se je celotna družba z graščakom na čelu, ki je sam nosil križ in patrom, ki ga je spremljal z molitvijo, odpravila v gornje prostore. Pripravljeni so bili pregnati to pregreho in obsoditi, če je treba, to čarovnico, ki je že mnogokaterega zapeljala. Na pozive se vrata niso odprla, zato so jih morali odpreti na silo. A kurtizane ni bilo več na gradu. Na rdeče pregrnjenem kanapeju je v okrašeni šatulji pustila skrivnostno sporočilo graščaku in gostom v slovo. Nenavadno za tiste čase. Z njenim nasmehom in pozdravom “mejte se fajn” posnetim na videokaseti, smo izstopili iz magičnega gledališča.

 

 

igralci - gledalci in gledalci - igralci:  (na sliki od leve proti desni)

Darja                                 -      Anetta Arconis, žena Ferdinanda Arconisa

Ana                                   -      Anna Cajnko, žena posestnika in trgovca iz Cankove

Polonca                             -      hči Uršule Breyner

Črtomir                              -      gospod pl. Otto Cajnko, posestnik in trgovec iz Cankove

Tomaž                               -      Thomas pl. Lukovski, komornik na gradu

Andrej                                -      pater od Svetega Križa na Vipavskem

Jurka                                  -      paž

Meta                                  -       Margareta Wolf von Dupplach, žena dupljanskega graščaka

Matjaž                                -      Mathias Mauser de Maitti von Dupplach, dupljanski graščak

Eva                                    -       paž

Mojca                                 -      vicecontessa Maria Alba di Villardi iz Venecije

Miljanka                             -      Miljana pl. Lukovska roj. Schonleben iz Gottsegen

Andreja                              -      Uršula Breyner, baronica Attems od Križa

Ferdo                                 -      Ferdinand Giorgis Arconis, svobodni meščan iz Kanala v Goriški grofiji

 

inkognito

Milena                               -      kurtizana

 
 

inscenacije 4

 

 

3predhodni projekt        |nazaj na NGDKV |       | nazaj na PROJEKTI |        naslednji projekt 4